Fotkanje in objavljanje fotografij na Facebooku, Snapchatu in podobnih socialnih omrežjih, pa sedenje po kafičih, tolaženje v zabavi na žurkah … Se vam sliši znano? To je danes ‘življenje’ mladih (tudi odraslih). Radi surfamo po internetu, pogledamo to in ono neumnost, kje je bil naš stari prijatelj, hitro mine ura, dve, tri in se zavemo, da smo v bistvu celotno popoldne preživeli pred ekranom. To je žalostno. Žalostno je, da se po Facebooku vsi pogovarjamo kot najboljši prijatelji, a ko se vidimo v živo, niti ne pozdravimo. Žalostno je, da se dokazujemo in opozarjamo nase s svojimi fotkami, dobesedno prosjačimo za ‘lajke’, se prisiljeno smehljamo, ko smo v resnici v sebi prazni, ker samo životarimo. Žalostno je, da si ‘prijateljstva’ gradimo na spletu, jih imamo tam na stotine, a ko smo v stiski, potrebujemo pomoč, nimamo ob sebi prav nobenega. In najbolj žalostno je, da zapravljamo dragoceni čas, svoje življenje, za pusto dokazovanje in primerjanje.

Zavedati se moramo, da je to zato, ker smo razvajeni, s tem nehvaležni. Včasih so ljudje bolj vedeli, kaj je to Hvaležnost, saj je bilo življenje do večine bolj trdo, ni jim bilo tako udobno postlano, kakor nam je danes …

Da to pišem, ne pomeni, da nas obsojam. Ne, tega ne želim početi, želim samo v tebi, Dragi Bralec, prebuditi Hvaležnost, ki se je tako močno izgubila.

Verjetno boste rekli, da to že ni res, da ste Hvaležni. A res? Kolikokrat se zahvalimo za to, da smo zdravi, imamo hrano, družino, ki nas ljubi, možnost, da hodimo v šolo? Saj vem. Skoraj nikoli. Vse to se nam zdi samoumevno, a to še ni vse, celo pritožujemo se, kako ničesar nimamo, kako bi radi tiste nove hlače ali telefon … Sploh ne vemo, da medtem, ko se mi zmrdujemo nad hrano, zato ker ni točno ta, ki si jo ta trenutek želimo, na milijone otrok po vsem svetu umre od lakote. Ali da medtem, ko se mi pritožujemo nad šolo, nad nalogami, ogromno otrok moli za to, da bi se lahko v miru učili in igrali.

Zato je treba to spremeniti. In sicer tako, da smo Hvaležni za vsako situacijo, s katero se srečamo in jo znamo sprejeti. Še več, iz nje narediti nekaj dobrega, situacijo pozlatiti. Na primer, da ti eden od sošolcev reče nekaj grdega, žaljivega. Namesto, da znorimo in vzkipimo, se umirimo in mirno odgovorimo. Še bolje je, če dodamo ščepec Duhovitosti, ta je vedno najboljša začimba. Ne reagiramo, ampak Funkcioniramo. Takrat se zahvalimo za to situacijo in vse bo steklo v pravo smer. Namesto, da bi oba sedela pri učiteljici in razglabljala o nasilju, bosta tako postala Prijatelja. Vse po zaslugi Hvaležnosti.

Hvaležnost je dobra volja

L. M.